Objavljeno v reviji Poetikon, št. 25-56, oktober 2009.
Published in the literary review Poetikon, No. 25-26, October 2009.
Zapisi iz Čezluže
18. 4. 2009
Mimo okna moje hotelske sobe se okoli pol štirih zjutraj pripodi belomodri policijski avtomobil in za njim rdečebeli rešilni avto, oba z enako divje utripajočimi lučmi in zverinskim zavijanjem. Zdi se, da je čez lužo še vedno vse po starem.
Od vsega skupaj me je še najbolj skrbela sama pot, a že prvi dan moje kratke eskapade izza bele ograje domačih logov me je preplavila strašna preprostost bivanja – za razliko od zadnje države, po kateri sem potovala, sicer na diametralni strani sveta, je potovanje po ZDA lahko kot najnovejši jutranji kosmiči brez sladkorja in tudi skoraj brez vsega ostalega. Toda zame je v tem trenutku, priznam, to pravi balzam. In tudi po več in vse več dneh še vedno učinkuje.
Seveda se spomnim, o tem sva se z Matejo že večkrat pogovarjali. Preprostost, ki se enači z enoplastnostjo. Široki nasmehi How are you?, ki jih odgovor v resnici figo briga. Vabila na druženja, ki niso brezpogojna. Samoumevnost vsega lokalnega in brezbrižnost do vsega, kar to ni. Na letališču nek možak neutrudno in z vso gorečnostjo, prav tako, kot bi jo morda pričakoval od umetnika, ko na sliko nanaša zadnje vijolične odtenke popoldanske sence, usmerja zbegane prišleke na avtobuse, na vlak, na parkirišča, v nekaj minutah naredi malo rošado z mojo hotelsko rezervacijo in mi za to brez vprašanja dobrodušno ponudi v uporabo svoj mobitel. Medtem ko klepetam z receptorko, mi v žepu prične zvoniti moj telefon. Is that your phone? Ja, je. Oh. V očeh se mu zrcali presenečenje nad mojo predrznostjo. Ampak je evropejski, se poskušam izvleči. Ne vem, ali mi je uspelo, zato se mu raje še enkrat zahvalim. Ko vlečem svoj preveliki kovček proti parkirišču za shuttle, se sprašujem, kdaj bo spet lahko zaupal.
Vse deluje. Vse je točno. Nihče se ne razburja. Vse teče. Ne vem natančno, kje že sem.
Mestece je mirno. Prvi sončni dnevi letos, študentje ob Univerzi v Wisconsinu iz svojih majavih, zanemarjenih najemniških hišk že vlečejo na plano žare, kitare in pivo. Zaradi konference so jim ves teden odpadla predavanja, kdo bi se pritoževal. Mestece ima 50.000 ljudi in 120 lokalov in taksist je neodločen, ko nam skuša pokazati najboljšega: Animal House je dober lokal; John's, čez cesto, je dober lokal, Del's je dober lokal ... Meni je všeč tisti, nad katerim piše The Library - If mom calls, I'm at The Library. Resnično, stene lokala so prekrite s knjigami. To je tudi približno vse, kar ima skupnega s knjižnico. Na poti nazaj se sprašujemo o policajih in gasilcih, ki kot na trnih poskakujejo okoli najbolj obleganega križišča v mestu na petkov večer. Drugi taksist razloži, kako je množica po neki tekmi v vožnji s kanuji po reki Misisipi prevrnila nič hudega sluteči avto, iz katerega se je, seveda, razlil bencin. In, seveda, se je hitro našel nekdo, ki je imel pri sebi vžigalice ... Zgodbo pripoveduje nadvse doživeto in moram vprašati, kdaj se je vse to pripetilo, saj je videti, kot da smo za las zgrešili pravi spektakel. Res smo ga zgrešili, za dobrih 15 let. A duh tiste zabave po tekmi s kanuji je očitno še kako živ.
Imena se ne spomnim več, a bilo ga je cel kup in bil je hladen in zelen s pikicami nečesa. S sladoledom v roki smo tako hodili ob reki Misisipi, se povzpeli na most in poskušali priti čez, v Minnesoto. Na pol poti smo ugotovili, da ima Misisipi čudežno veliko strug in rokavov, da je pravzaprav zares vse naokoli eno samo močvirje, in da je Minnesota dlje, kot konica kazalca, usmerjena proti zahodu. Nihče se ne razburja. V sončnem spustu se s hitrostjo parade mimo nas drug za drugim peljejo črnosrebrni harleyjevski motociklisti, namesto izpušnih plinov v zraku za seboj pustijo svoj neomajni ponos.
Skozi okno rumenega šolskega avtobusa strmimo v dva severna medveda: eden je plastičen, stoji na zadnjih dveh tacah in mimoidoče s strehe trgovine navdušuje nad klima napravami; drugi, resnični, nagačeni, strmi nazaj v nas iz izložbe. Heather ob teh grozečih gobcih in dejstvu, da sever niti ni tako blizu, za trenutek prekine svojo zgodbo, ki jo nazadnje zaključi takole: Ne razumem veganov, ki so se pridružili skupini cirkusanotov na našem kampusu. Prepričana sem, da vse, kar počnejo, delajo z nekim namenom, a ne vem, kakšnim. Ampak nekaj mora biti.
Zabava me wow, ki ga slišim vsakič, ko povem, od kod sem. Slovenia. Pogled proti nebu, glava se počasi, razmišljujoče zaziba gor in dol. Wow. Včasih se uprem skušnjavi, a največkrat kljub vsemu vprašam, če vedo, kje to je. In potem je vrsta za začudenje na meni – vedo. Ne le, da me nihče več ne vpraša, ali je to država v Združenih državah, ne le, da mojo domovino postavijo v Evropo, celo njene meje mi narišejo s prstom po zraku. A me hkrati opozorijo, naj se zavedam, da sem med samimi piflarji. In, seveda, se nazadnje najde tudi nekdo, katerega kri je v eni osmini slovenska. Kaj drugega. Welcome to America.
21. 4. 2009
Ko sem sem v severnem delu mestnega središča skrila za steber in zleza sama vase, se mi je gospod s čepico in očali nasmehnil in dejal, da obstaja razlog, zakaj se mesto imenuje The Wind City. Konec aprila je, mene pa zebe kot mačka. Ko ti veter zavija okoli ušesnih mečic in med rebri, je včasih težko ostati na trdnih filozofskih tleh in razmišljati o smislu živeljenja in literature. A potem na srečo naletiš na toplo zavetje tik za sliko velikega okroglega Bude, kjer stoji osamljen mikrofon.
Prva stvar, ki jo storim na pesniškem slemu, je, da zagrabim debelo belo mapo, ki nedolžno čepi na klopi lokala, in sama sebe hitro prepričam, da ne pripada nikomur, da samo čaka na moje oči. Mapa poezije na klopi lokala. Lepo. In kmalu se pojavi njen lastnik, dragi John. Kar naenkrat vsepovsod sami pesniki, svoje umetnine berejo kot mini drame, berejo spomine, ne zapisov, skačejo sem in tja, potihem, naglas, v ritmu, pesem postane glasba brez glasbil. Branje je šov. Izkaže se, da sem prišla na dober večer – ena pesem je boljša od druge in dobre verze se pospremi z glasnimi vzkliki. Navijanje za poezijo, poezija potrebuje podporo, spodbudo, če je dobra, če v tebi zaigra na tisto pravo – eno, edinstveno – struno, naj se ve. Levo od mene mala Marty, ki se je pravkar vrnila iz New Yorka, in piše lezbično poezijo, ob kateri se vsi stopimo. Desno od mene Kent s svojo čepico in pipo, ki ga moram vztrajno prepričevati, da nisem Sonya, in ki že petdeset let nastopa na slemih. Oba mi uspešno prodata svoje pesmi na CD-ju. Dragocenejše so od tistih v knjigarni.
Robbie, enoosminski Slovenec, me povabi na naslednje branje, naslednji večer, na naslednji postaji. Dolgi hodnik za vrati brez kakšnega napisa se konča brez stene, samo z vrati dvigala. Avtorji so mladi, najstniki, in goltajo poezijo. Z delavnic na branje, ki je sem in tja tudi rap koncert, ki je vseskozi in vse počez predstava. Vsi berejo. Vsi poslušajo. Vsi navijajo. In pesmi so, resnično, vse boljše.
Nikomur ni nerodno, nihče ne zleze pod mizo zaradi sramežljivost ali zdolgočasenosti ali česarkoli že. Nič ni razpuščeno, razlito po zraku, nihče v občinstvu ne drema in si ne odpira piva. Pesem ni last avtorja, dialog je, tudi če poslušalci molčijo. Ima vsebino, ker avtor ve, da vsaka beseda šteje, da ima vsaka svojo težo in da se bo ujela na tehtnico občinstva. Če ta ne zaniha v pravo smer, bo drugič bolje. Nova pesem nastaja že na pločniku pred vrati, mladež noče in noče naprej, domov, kamorkoli že gredo, od koderkoli so že prišli, noče naprej, pogovor teče, še vedno v rimah, ritmu.
22. 4. 2009
Brez dvoma imam posteljo z najboljšo pozicijo v mestu: če se zjutraj iz nje prevalim na levo, padem med francoske impresioniste, ameriške sodobne slikarje in obredne vaze južnoameriških ljudstev; če se prevalim na desno, končam med knjigami, pospravljenimi v devetnadstropni knjižnici.
Prva knjiga, ki sem jo iztrgala iz dremave police, je bil več kot sto let star zbornik revije Kalkuta. Nobene članarine, nobenih sistemov za iskanje knjig, nobenih čakanj na dostavljeno gradivo. Greš in potegneš s police. Poglej in zadeni. Dostopno širnemu vesolju.
In vendar to ne velja za vsako znanje. Na Univerzi v Chicagu me z vrat vsake stavbe zlovešče gleda znak Prehod nepooblaščenim osebam prepovedan. Barabe bodo ujete in zaprte. No, v tistem strožjem, oguljenem pravnem jeziku, ki ima prav zato še večji učinek. Počutim se kot kakšen mali vohun, ko se v svojem črnem plašču kot senca pomikam po hodnikih stavbe, ki spominja na pravi pravcati grad ali vsaj na Harryjevo Bradavičarko, in se obenem sprašujem, zakaj so se morale vse pomembnejše ameriške univerze nalezti srednjeveškega duha. Mogoče, mogoče jih ljudje samo zaradi tega jemljejo malo bolj resno ... Moj mali podvig doseže višek pred zaklenjenimi vrati raziskovalnega oddelka za družboslovje. Da, ameriške univerze vedo, da je znanje zaklad, in tega je treba strogo varovati. Po možnosti v temnih grajskih sobanah, z opozorilnimi znaki za nepovabljene in vsekakor pod ključem.
Kljub vsemu se prihuljeno vtihotapim na oddelek za antropologijo, neka neustavljiva sila me kot magnet vleče k velikemu zemljevidu sveta, razpetemu na hodniku. Po vsej zemeljski obli so posajene rdeče, zelene in rumene pikice s številčicami v njih. Spodaj pa mapice, lično zložene, z imeni raziskovalcev in naslovi doktorskih nalog. Ta se pripravlja na terensko delo med avstralskimi Aborigini; ona pravkar sredi Afrike preučuje pobeg medicinskih sester v razvitejše države; tretji se je vrnil iz amazonskega pragozda in vnaša zadnje vejice in opombe v svoje doktorsko poročilo. Zelena pikica s številko 5 v sredini je ravno dovolj velika, da prekrije celo našo državico. Ne morem si pomagati, da se za trenutek ne bi počutila kot razsvetljena bela miška v laboratoriju. Vedno sem si predstavljala, da bom le na drugi strani.
Resnično bogastvo je ideja plus energija. R. Buckminister Fuller, meso in kosti trenutne razstave v muzeju sodobnih umetnosti. Čakam na dušo.
Na križišču ulice State in bulevarja Jackson sem spoznala Kilgora Trouta. Podrobneje se mi je predstavil na drugem bregu reke Chicago, v kavarni na ulici po zgovornem imenu The Magnificent Mile. Veličastna milja. Zares, zlasti za trgovce. Kakorkoli, s Troutom sva se v resne pogovore zapletla v drugi kavarni, spet na drugem koncu mesta, na kampusu čikaške univerze, kjer sem se hladnokrvno pretvarjala, da sem ena od izbranih, in je bilo njemu vseeno. Vprašala sem ga, kakšen je njegov vtis o sodobni Ameriki. Nekoliko zdolgočaseno mi je odvrnil, da je vse bolj ali manj enako kot pred tridesetimi leti, in ko je brezbarvno zrl skozi vitrino, tja nekam med narcise (na celem kampusu rastejo samo narcise, rumene in bele), se mi je zazdelo, da to velja tudi zanj. Junak, katerega največje junaštvo je, da na njem ni prav nič junaškega. Zebra med zebrami, enako črtasta, enako začrtana. Iz žepa so mu štrlele pornografske revije, v njih objavljene njegove zgodbe. Zbral jih je za konferenco umetnosti.
Sprašujem se, kaj so ameriški založniki storili z leposlovjem, ko so pričeli avtorjem plačevati honorarje glede na število besed, ki so pricurljale iz njihovih od črnila umazanih prstov. Zavest po kapljicah. In na drugi strani mi, ki pišemo, vsi, vse počez, ker radi, ker lahko, ker nam je v uteho, ker imamo milijon in štiristo tisoč razlogov, dva gor ali dol. Res, zakaj ne bi? In vendar si želim, da bi bili pisci sem in tja previdnejši z nekaterimi besedami, s takšnimi kot je, recimo, pesnik. Pisatelj. Umetnik. Nenazadnje, besede niso denar.
Besede so čas.
Kapljica na kapljico – jezero Michigan, in majhne bele packe na njem. Zahodnik piha v spiralah, navzgor.
24. 4. 2009
Kako lahko porabiš vse življenje za to, da ustvariš podobo samega sebe, s katero ljudi prepričaš, da si z eno nogo nenehno na psihiatrični kliniki, čeprav ti je popolnoma jasno, da si še kako priseben? In, še pomembneje, zakaj? Edvard Munch je menda nekaj vedel o tem ... On, ali pa tisti, ki je pripravljal razstavo njegovih slik v Inštitutu umetnosti. Nisem si predstavljala, da Krik je v resnici precej majhna slika. In črno-bela. Dve senci čisto v kotu pričata o prijateljstvu, ki je izpuhtelo, in nastal je krik, ki je sekal skozi misli, iz preteklosti umetnika v bralce tega avtoportreta.
Jaz pa sem se ujela v Hopperjev akvarij, pristala med Ponočnjaki. Na križišču sedme avenije (južno), avenije Greenwich in 11. ceste (zahodno), vse tri mrtvo prazne. Lokal na videz nima vrat, izhoda ni, vhoda tudi ne, a vsi smo v. Najhuje je, da nas z vseh strani objema steklo, kot tančica, ki jo riše samo svetloba – bel snop, ki prihaja iz ne-vidne luči na eni strani, in rumen soj ulične svetilke, ki ga samo slutiš na rdečem pročelju stavbe čez cesto. Tako preprosto. Dva različna odtenka in že ne moremo nikamor, ne ona dva, ne ona, ne natakar, ne jaz.
Poslušaj:
Trikrat na teden se petnajst čez dvanajst (da, opoldne) zgodi koncert, klasika, jazz, etno. Zunaj kulturnega centra po dolgem času pripeka sonce, a dvorana je polna in v desnem kotu opazujem damo, ki gibko šviga s pletilkami okoli volne. Prsti se premikajo sami od sebe, oči pa uperjene na oder, kot bi lovile razmerja med vzroki in posledicami kakšnega sodobnega francoskega filozofa. Na ostalih obrazih pa pohlepna želja: a multitude of solitudes.
Vsakič, ko sedem na letalo, se slej ali prej vprašam: Kaj se vendar gremo? A se nikoli ne obrnem.
Spremenila sem se. Upam, da bo tako tudi ostalo.
