Prevod izbranih pesmi Tess Gallagher iz zbirke Dear Ghosts,
Objavljeno v reviji Poetikon, december 2009
Translation of selected poems from Dear Ghosts, by Tess Gallagher, published in Poetikon, Dec. 2009.
Izbire
Odidem na stan hiše, obrnjeno
proti goram, da bi odrezala mladike,
in odstrnila pogled na gorski
sneg. A ko z žago v roki
dvignem oči, zagledam gnezdo,
vpleteno med najvišjimi vejami.
Te ne održem.
Niti drugih ne odrežem.
Nenadoma, na vsakem drevesu,
nevideno gnezdo
na mestu gore.
za Draga Štambuka
Večno
»Pa kaj,« pravi. Star je
petnajst, videl je glave,
ki jih je odneslo s teles – noge,
roke, razsuto drobovje.
»Pa kaj.« Stiska
puško, s svojimi črnimi očmi
fanta iz nikogaršnje zemlje
uperjenimi v kamero.
Že leta se bori.
Nekaj vedrega
se igra v kotičkih
njegovih ust. Če bi se kamera
spremenila v pištolo,
bi med svojim poslednjim izdihom
spraznil puško
v kamermana.
In še ko bi ga vdihnil,
ne bi verjel,
da je njegov zadnji.
Ni pripadal
sebi, morda nikoli.
Poslednji vdih skrbi
samo živeče. On ni
takšna stvar. On je duša,
ki hrepeni po kroglah. Pogled nanj
je kot strmenje
v majhno stisnjeno sonce.
In tako ga končno vidiš,
tvoja senca padajoča na
njegove boke. In za trenutek
postaneš nekakšen potepuški bog
in ga blagosloviš. To pač
počnejo bogovi.
Dobro. Zdaj umaknimo
boga. Umaknimo
blagoslov. Tako se to počne.
Izpraznjenje
nekaj besed, dveh
duš, številnih bogov.
Samo človek.
Krogla. Krogla. Krogla.
Mrtev. Samo mrtev.
Mi slediš?
Noži v izposojeni hiši
Ne brusi jih.
Pričakovanje, nevarnejše
od vsakega rezila.
Vremensko poročilo
Romunski pesniki
pod Ceausescujem, je rekla
Liliana, so despotom opozicijo
kodificirali takole: ker
ni bilo plina in jih je zeblo, vse
je zeblo, in o tem so lahko napisali le,
kako mrzlo je ... tako mrzlo ... in njihovi
bralci so natančno vedeli, kaj to pomeni.
Nikomur ni bilo treba v zapor
zaradi tega.
Liliana, sredi temne, mrzle noči
pišoča pesmi
v rokavicah.
Mislim, da si bom snela rokavice.
Tukaj zmrzuje.
Na moje srce pritiska ledenik.
Dragi duhovi,
moj prijatelj se je vrnil iz Kaira.
Njegove oči so utrujene od vsega, kar so videle.
Utrujene tudi od čistega viskija, spitega
v malih prašnih kavarnah, dohitevajoč družbo.
Piše se leto 1991, pred tistimi umazanijami
v Iraku, pred mojim lastnim obiskom Kaira.
Skupaj spijeva malo viskija,
združujoč eno oddaljeno polnoč z drugo, saj
je z nama moja črnolasa sirota – zaradi njenih rjavih oči
slišim prasketanje v noči. Njeni pogledi,
črni metulji obče duše, me združijo s tistim,
ki je pogrešan, ki spi kot panj divjega medu
nedotaknjenega slada, kot modra vrata,
zanesljiva in trdna v bežnih hodnikih
noči. Tisti, ki skuša trgati drobce ljubezni
s sveta sredi belega dne, ki sprva
ljubi le malo, nato kot obseden.
Ljubezen, kako obrabljena tema, je dejal starodavni
poet iz Ria. Moja sirota se nasmehne in s svojim
kozarcem viskija trkne ob mojega.
V Kairu kamele vržejo težo svojih bokov
na kolena in se dvignejo. Starec gre skozi
kavarno, na verižici mu binglja bakreni cilinder
z reliefom iz zvezd in polmesecev.
Zoglenele kapljice zažganega mošusa dežujejo nad nama,
pronicajo skozi najine rokave na kožo.
Prijatelj razlaga o svojem italijanskem motociklu.
Ljubezen, kako obrabljena tema, še posebej,
ko si tako kot jaz prisiljen k mešanju teh živih bitij
z duhovi, s kot nož ostro lepoto
ženske brezbrižnosti in spečih ustnic
njega, ki še v globljih sanjah leži v meni.
Nenadoma lokal postane glasen, glasba
surov udarec v temelje možgan. Tu ne moreva
več govoriti o ljubezni ali čemerkoli drugem. Čas,
da se objameva okoli pasu – moj moški,
moja ženska, moje neulovljive sanje.
Čas, da se podava ven, na dražljive ulice Kaira,
s poljubi za lahko noč na uličnem vogalu,
kjer je dovolj temno in hladno
za poroke, ki se odvijajo vso dolgo noč
ob divjem utripu table. Umakni se, možje
plešejo, možje razkazujejo svoje ude
med boki, trebuhi, pasovi. Rožna voda
škropi po najinih obrveh na tem uličnem vogalu, nenapovedana
kot sva, a nedoločeno povezana z viskijem,
glasno glasbo, italijanskimi motocikli, z neznanimi
starši moje sirote.
In v prostrani tišini vsakega koraka
se modra vrtnica nesluteč zgrudi
v moje stegno, da bi ohranila bolečino ljubezni, njen
razbeljeni šepet pod črnim vonjem gora.
In ne vem, zakaj
sva skupaj, dragi duhovi, ali zakaj
se morava ločiti. Vem le, da je dragocena
in da ljubim
to temo, tako obrabljeno.
Šestnajsta obletnica
Umrl si zgodaj in poleti.
Danes sem sama praznovala
obletnico v koči v La Pushu,
odšla sem dol do sive, s skodlami pokrite
šole na obrobju morja.
Iz majhne barake je prišel rezbar iz plemena Quileute.
Tam notri poučuje, je rekel. Šest
učencev naenkrat. Naučil me je,
kako se reče »Domov grem«
v jeziku Quileute, z jezikom na
eni strani lica,
da zvoki zdrsijo mimo, da se
zrak globoko iz lica sliši
kot kakšno mukanje.
Začutila sem, kako je povsem druga
duša vstopila v moje telo. Zaradi
nje sem zadrhtela in
o tem sem mu povedala. Rezbar
je pokimal in se nasmehnil. Dejal
je, da uči rezbarjenje
medtem ko govori v jeziku Quileute.
Zdelo se mi je, da to vpliva
na izdelek, saj so zlogi
iz mene izsilili dih, ki ga nisem
doživela še nikoli prej.
Pokazal mi je ropotuljo
v obliki kita, ki jo
je rezbaril. Rep
se je odcepil, a dejal je,
da ga lahko prilepi nazaj. Dal mi
jo je, da sem jo tresla, medtem ko je pel
veslaško pesem, ki so jo prepevali
med lovljenjem kitov. Moja celotna roka
je izginla v pesem;
kamenčki v
kitu so nenehno obstreljevali
vesolje, zvok
je žarel v preteklost
in prihodnost obenem,
ne da bi kdaj zapustil trenutek.
Povedal mi je svoje ime v jeziku Quileute,
za katerega je rekel, da ne pomeni
nič drugega kot zloge, ki ga sestavljajo.
Samo ime. A vedela sem, da mu
je bolj všeč, kot katerokoli drugo. »Domov
grem,« sem rekla, najbolje kar sem lahko
v njegovem jeziku, ko
je bil čas, da nadaljujem
sprehod po plaži. Megla
se je valila z morja, da so bile
skale na obali videti
zarotniške. Ponudil
mi je roko v pozdrav. Kakšen
je že bil, najin dogovor?
Brez besed. Kot tisto,
kar pravi megla, ko
pogoltne ocean.
Pogoltnil me je
in jaz sem pogoltnila njega.
In oba sva se ob tem počutila dobro.
Umrl si zgodaj in poleti.
Preden smo odšli na pokopališče,
sem jim naročila, naj dvignejo pokrovko,
medtem ko sem stekla na vrt
in nabrala še en šopek
vrtne graščice, da bi jo razprostrla po tvojih
prsih, se ob tem spomnila, kako
si zažarel, ko sem jih položila
na tvojo pisalno mizo
vsako jutro. Globoko
si zajel njihov vonj vase,
nato sem te poljubila na obrv,
odšla in tiho zaprla
vrata za seboj.
Preživiva z obredi, z
vrtno graščico avgusta, pustiva,
da naju vonji odnesejo, da se vrata končno
odpro in sva oba
na isti strani njih,
za nekaj časa.
Če bi bil tu, bi
sedela zunaj, v družbi
bučečih valov,
ki se zlivajo z nizkimi notami
zvončka na plovcu, otožno opozarjajočega,
kot kakšen otrok, ki piha
v hladni konec kovinske pipe.
Povedala bi ti, kako se je pleme Quileute
iz volkov spremenilo
v ljudi, čeprav ne vem,
ali jim je bila sprememba všeč. Niti
sama nisem več enaka, ker
je njihov jezik vstopil vame.
Stvari vidim drugače.
Iz mene strmi volk.
Ne morem preprečiti svojega spreminjanja
nič bolj, kot ti ne moreš svojega. Najino ločeno življenje
je prekašalo nemi kalejdoskop
hortenzij in njihovih sedmih sprememb.
Zdaj iščem
luno. Lahko si
bova povedala
nekaj novega.
2. avgust 2004
za Raymonda Carverja
in za Chrisa Morgenrotha, Quileute Nation
Tess Gallagher (1943, Port Angles, Washington) je ameriška pesnica, esejistka, prozaistka in dramatičarka. Študirala je na Univerzi v Washingtonu. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim štipendijo fundacije Guggenheim, nagrado National Endowment for the Arts, nagrado fundacije Maxine Cushing Gray in nagrado Elliston. Izdala je številne knjige, med drugimi My Black Horse: New & Selected Poems (1995, Moj črni konj: Nove in izbrane pesmi) in Portable Kisses (1996, Prenosni poljubi), ki sta izšli v Veliki Britaniji. Izdala je dve zbirki kratkih zgodb, The Lover of Horses (1986, Ljubitelj konj) in At the Owl Woman Saloon (1997, V Salonu žensk-sov), ter dve zbirki esejev, A Concert of Tenses: Essays on Poetry (1986, Koncert časov: Eseji o poeziji) in Soul Barnacles: Ten More Years With Ray (2000, Klešče za dušo: Še deset let z Rayem). Skupaj z Raymondom Carverjem je napisala dve televizijski igri in kasneje sodelovala pri filmu Short Cuts (Bližnjice) Roberta Altmana, ki je temeljil na Carverjevem delu. Vsako leto nekaj časa preživi na Irskem, kjer je kupila ovce, da bi jih rešila pred mesarjem, in odtlej iz njihove volne plete stenske okraske. Pred kratkim je v sodelovanju z irsko slikarko in zgodbarico Josie Gray zaključila zbirko irskih pripovedk. Izbrane pesmi so iz zbirke Dear Ghosts, (2007, Dragi duhovi,).
